Ona

            »Kaj peniš?« je bil jezen Matija. »Kaj ti je? Pomir se, človek, sej ti nič ne bo.«

            »Ma ne morem se pomirit, no.« Zalotil se je, kako z roko živčno brska po žepu. »A ti bi … ti bi rad, da se kr pomirim? Globoko vdihnem in to je to? A ti sploh veš, da to meni ful pomeni in se ne morem skoncentrirat na karkoli druzga?«

            »Ma ni mi jasno …«

            »Seveda ti ni jasno!«

            »Kaj spet peniš?«

            »Kaj ne bom penu, če me ne razumeš!« Brcnil je v pesek, da se je ta razsul, Matija pa se je umaknil. Najverjetneje nagonsko. Pogledal ga je. Včasih je Matijo razumel, a tokrat je bil čedalje bolj prepričan, da ni bil prepričan v svoje besede. »A ti razumeš …«

            »Da ti je to pomembno? Ful … pomembno? Si že reku!«

            »Pa če še stokrat rečem, očitno ne bo pomagalo! Probi razumet, kaj ti govorim! Ne sam slišat, tut poslušat!«

            »Mah …«

            »A me razumeš?«

            Matija se je prestopil na mestu in ga vprašljivo pogledal.

            »Me razumeš?« je osmošolec ponovil.

            »Ni mi čist …«

            »Vidm, da ti ni čist jasno! Sej ni važno …«

            »Probam …«

            »Ne gre ti! Se vidi, da nimaš pojma!«

            »Kaj bo dobrega?« je zaslišal Braneta, ki je ravno pristopil. Očitno se ta ni zavedal, kako zapletena je stvar, okoli katere sta se z Matijo prepirala.

            »Odjebi,« ga je nič kaj prijetno pozdravil Viktor.

            »Kaj ti je neki dns? Ves si …«

            »Vem, dej mi mir.«

            »Babe ga mučijo,« se je zarežal Matija.

            »Ne se norca delat!« Viktor se je počutil, kot da ga prav nihče ne razume.

            »Ah, babe …« Branetu je vse postalo jasno. »Sej bo, ne se sekirat. Kaj pa je? V čem je problem?«

            »Ni va…«

            »Lej jo, tle gre!« je bil za Viktorja prehiter Matija.

            »A si lahko za moment tiho?!« ga je ta utišal.

            »Sori, no …«

            »Ona?« se je oglasil Brane. »Ma ne me jebat … Ona?«

            Ni se mogel zadržati, da ne bi zardel, pogledal je Njo, ki je že hodila v nasprotno smer. Viktor je bil razočaran, saj se ni ozrla za njim. Večkrat se je že spraševal, ali ga mogoče sploh opazi, a kljub temu je vedno užival v njunih redkih pogovorih. Bila sta sošolca. Sicer se je Ona priselila šele pred dvemi leti, a vseeno …

            »Ja, ona,« je počasi, previdno izdavil.

            »Ona?«

            »Ja, ona!«

            »Ma ne …«

            »Ni mi zdej do zajebavanja,« ga je odslovil.

            »Sej se ne zajebavam …« Brane se je ozrl.

            Viktor je pogledal, ali je Ona še na vidiku. Ravno tisti trenutek jo je njegov pogled še ujel, kako se je pri smreki pogovarjala s prijateljico.

            »Ampak, resno. Zakaj ona? Kaj vidš na njej?« je vztrajal Brane.

            »Ni to … Všeč mi je pač, kaj.«

            »Skor nima jošk.«

            »Pravi, da mu joški niso važni,« se je vmešal Matija.

            »Ne to!« Viktor je že skorajda obupal. »Ni ti jasno … Pač sem v njo, kaj. Gledam še kaj druzga, ne sam joške.«

            »Tut riti nima glih …« je bleknil Matija.

            Spogledali so se, Brane se je zlobno nasmehnil. »Meni je jasno, kaj bi rad povedu.«

            »Bravo,« mu je čestital Viktor. »Končno nekdo z malo možgani.«

            »Hvala,« ga je zbodel. »Ampak še zmeri mi ni jasno, v čem je problem.«

            »Reku sem mu, naj jo vpraša,« se je kar naenkrat oglasil Matija.

            »Ma ne. Resno?«

            »Ja, resno. Naj jo vpraša, pa bo dubu odgovor.«

            »Ma ni to simpl zadeva.«

            Viktor je pokimal, očitno ga je naposled nekdo razumel. »Seveda ni simpl zadeva!«

            »Kok časa si že v njo?« je poizvedoval Brane.

            »En čas. Dva mesca?«

            »Dolgo!«

            »Niti ne.«

            »Ma ja …«

            Viktor je zavzdihnil. »Kaj, če me ne mara? Pa še lej, kako ime mam. Viktor. Halo? A je to slučajno normalno ime?«

            »Meni se zdi, da je,« je pripomnil Matija.

            »Ma dej, no. Nimam glih mišic. Pa rjave lase mam, precej kratke, precej povprečne. Ne izstopam glih.« Zopet je zavzdihnil.

            Spomnil se je, kako sta imela v sredo kratek pogovor med kosilom, ko je Njo zanimalo nekaj, kar ni razumela. Ni se več spomnil, kaj natančno jo je zanimalo, saj jo je tako očitno požiral z očmi, da se je, ko je končala z vprašanjem, skorajda izdal z nenadnim nenadzorovanim »A?« Seveda je imela Ona kot vedno toliko časa, da mu je svoje vprašanje ponovila, pa je zopet ni poslušal. Zasledil je, kako so premiki njenih ustnic, ob katerih so se mu solzile oči, oblikovali besede sila, pospešek in Newton ter precej hitro ugotovil, da govori o fiziki, o kateri se mu ni sanjalo niti v najhujši nočni mori. »Sori, fizika mi ni glih jasna,« se ji je opravičil in jo še naprej požiral z očmi.

            »Kaj pa, če te mara? Mislm, lahko bi vseeno probu ...« je nadaljeval Matija

            »Ne, ne bi. Ne še,« ga je Viktor urno prekinil.

            »Siguren?«

            »Ti ne veš, kk je to.«

            Očitno je bilo to konec pogovora, kajti noben izmed prijateljev se ni več spomnil ničesar, kar bi lahko pripomnil. Viktor je bil mešane volje, saj ni vedel, kaj naj si misli in kaj naj naredi. »Grem,« se je odločil.

            »Kam greš?« je zanimalo Braneta. Plavolasca je očitno zanimalo, kako se bo stvar izšla.

            »Domov.«

            »Lej jo, sej ona gre tut!«

            Viktor je skoraj skočil pokonci, kakor vsakič, ko mu je kdo omenil Njo ali je šla mimo. Pogledal je in videl, da se res že sprehaja po pločniku.

            »Pejt za njo!« je vzkliknil Matija. »Zdej jo vpraši, mogoč ne dobiš več boljše šanse.«

            Mogoče ma prav, si je govoril Viktor. Mogoče bi bilo res dobro …

            Prerinil se je mimo učencev, ki so se zbirali ob smrekah, se ozrl in nasmehnil prijateljema v slovo. Tam je, jo je videl. Šla je že po cesti in se ukvarjala s svojim telefonom. Stekel je za njo in se nato hitro skril za betonski stolp ob ograji pri pločniku. Kaj naj naredim? se je vprašal. Srce mu je začelo hitro biti, ko se je počasi in sramežljivo premaknil na pločnik. Počutil se je kot največji bedak na obličju Zemlje, ko je poskušal umiriti svoje dihanje. Pogoltnil je slino.

            Približal se ji je in spregovoril njeno ime.

            Obrnila se je. »Ja?«

            »Neki me zanima.«

            V tišini sta stala nekaj sekund in se gledala. Nasmehnil se je. Idiot!

            »Ja?«

            »Aam …«

            Zazvonil ji je telefon.

            »Čaki, sam malo,« je rekla. Oglasila se je.

            Pogledal je stran in se živčno prijel ograje.

            »O! Ti si …«

            Globoko je vdihnil.

            »Lepo je blo včeri, ja. Ne, danes ne morem.«

            Pogledal jo je, živčno se je prestopila.

            »Okej, v soboto pol. Ajde, se vidva. Rada te mam.« Zahihitala se je in odložila telefon.

            Rada te mam. Besede so mu odzvanjale v glavi. Rada te mam. Zopet je pogledal v ograjo.

            »Kaj je?« je zaslišal.

            Obrnil se je. »Zdej sem že pozabu.«

            »Okej, če se boš spomnu …«
            »Ti rečem jutr, dobro.«

            »Čav.«

            »Fajn se mej.«

            Obrnil se je, pogledal v tla in se potrto sprehodil nazaj proti šoli. Pogledal je v jasno nebo in sonce ga je za trenutek zaslepilo.