Damist

[Moja prva zgodba po naročilu ene osebe, ki je pa pravzaprav namenjena neki tretji osebi. Najverjetneje ena bolj romantičnih zgodb, ki jih bom kadarkoli napisal, samo zaradi trenutnega počutja.]

»Šah-mat!« je poln zadovoljstva vzkliknil. »Greva še eno?«

»Ne reče se šah-mat, no.«

»Kako ne?«

»Damo igrava.«

»Ja, vem, in?«

»Dama ni šah …«

»Vem.«

»No?«

Pripravil je šahovsko, mogoče bi bilo bolje rečeno damsko igralno ploščo za novo partijo. Zunaj je zagrmelo.

»Koliko časa že igraš damo?«

Premaknil je figuro.

»Tri dni.«

»Samo?«

»Ja, prijatelj me je naučil …«

»Aha.«

»Ja.«

Zazrl se je v igralno ploščo.

»To ni dobra poteza,« je ocenil po dobrem razmisleku. »A ne bi bilo …«

»Kaj?« ga je prekinila.

»Ne bi bilo dobro, da …«

»Saj damo igraš šele tri dni …«

»Precej lahka je, če malo logično razmišljaš.«

Zunaj se je ulilo kot iz škafa, pogledal jo je v oči, ki so bile čudovite, resnično očarljive. Bila je malo mlajša od njega, pa vendarle se mu je zdelo, da sta se dobro razumela.

»Če malo logično razmišljaš …« Pomislila je. »Pa res.« Razveljavila je svojo potezo. »Saj lahko, a ne?«

Pokimal je. »Veš …«

»Ja?«

Zunaj je znova zagrmelo. Vstal je, da bi zaprl okno.

»V bistvu …« Ugriznil se je za jezik, saj ni vedel, zakaj je sploh začel z govorjenjem, ko pa ni imel nič reči. V bistvu se je le želel pogovarjati z njo. »Bi rekel, da bo danes dež.« Obrnil se je k oknu in se proti svoji volji nasmehnil svoji ne preveč bistroumni izjavi. »Mislim, jutri … Danes bo veliko dežja, se mi zdi.« Kot v znak strinjanja je udaril grom. Pogledal jo je in zrla je vanj.

»Jaaa …« Žalostno je izdihnila. »Kaj hočemo. Bo že.«

»Koliko časa imava še?«

»Petnajst minut, se mi zdi.«

»Aha.«

»Ti, a imaš dežnik?«

»Ja, zakaj?«

»Jaz ga nimam.«

»Ja, lahko bi ti ga posodil, ampak bom moker.«

»Pa nič.«

»Razen, če hočeš, da greva oba pod moj dežnik, saj nisva daleč narazen doma.«

»Če te ne moti.«

»Ne, ne, seveda me ne moti.«

»Prav. Hvala.«

»Ni za kaj.« Premaknil je figuro in komaj skril svojo živčnost. Nasmehnil se je.

»Spregledala sem to,« je bila malce jezna nase.

»Daj, popravi.«

»A lahko?«

»Ja, ja, popravi!« Okorno se je nasmehnil. »Saj ne igrava zares.«

Popravila je potezo, a je bila kljub temu na slabem položaju, kar je bilo razvidno iz igre. »Malo slabo si tole začela,« je pripomnil.

»Ah …«

»Šah-mat,« je pripomnil po približno pol minute tišine.

»Daj no.« Zahihitala se je. »Saj ne igrava šaha,« je ponovila.

»Vseeno,« je pripomnil. »Šah-mat.«

»Šahist,« je veselo pripomnila.

»Niti ne. Bolj damist. Šah – šahist. Dama – damist.« Oba sta se zahihitala.

»Ti, konec bo.«

»Dajva še eno.« Najprej je pripravil njene figure, potem pa še svoje.

»Nekam malo časa imava,« je pripomnila.

»Saj bova hitro.«

»Prav. Ampak ura gre.«

»Vem.«

Zopet sta začela s premikanjem figur. Dama se mu je zdela lahka, a vendar je bilo treba malce razmišljati, ko si jo igral. On je bil dober v razmišljanju, vsaj tako se mu je zdelo, ona pa tudi. Pa vendar – obe igri dame, ki sta jih odigrala do sedaj, sta imeli enakega zmagovalca in to ni bila ona. Mislil si je, da se ji najverjetneje ni dalo prav veliko razmišljati, pravzaprav se njemu tudi ni. Pogledal jo je v oči in premaknil figuro, pravzaprav bi bilo bolje, če bi rekli žeton.

»Ha!« Nasmehnila se je, ko je spremenila položaj v svoj prid zavoljo njegove napake.

»Hmm … Očitno sem se nekje zmotil …«

»Daj nazaj, no.«

»Ne, ne, pusti, saj je v redu.«

»Prav.«

Še en premik. Še ena napaka.

»Očitno nisi več v formi.«
            »Se zgodi.«

Pospravil je žetone, zložil igralno ploščo ter se napotil proti omari, da bi jo pospravil.

»Dobra si.«

»Niti ne, le zmotil si se.«

»Vseeno.«

»A greva?«

»Prav.«

»Zunaj še pada.«

»Saj imam tu dežnik.«

»Super.«

Stopila sta ven, odprl je dežnik in jo počakal. Pogledal jo je in nasmehnila se mu je. Sprehodila sta se nekaj deset metrov naprej do glavne ceste, nato pa stopila skozi park. Naenkrat se je ustavila pri deblu nekega drevesa in pogledala v zrak.

»Še dolgo bo deževalo,« je rekla.

»Upam, da ne,« je optimistično pripomnil.

»Bova šla še kdaj damo?«

»Lahko. Saj pravzaprav lahko igrava še kaj drugega.«

»Naučila se bom, da te drugič premagam.«

»Saj si me že danes.«

»Zmotil si se.«

»Vsakemu se zgodi.«

»Imaš prav.«

»A greva?«

»Počakaj …« Zavzdihnila je. »Saj lahko pospraviš dežnik.«

»Zakaj? Saj še dežuje.« Nato jo je pogledal in nasmehnila se je.

»Saj sva lahko malo tu, malo …«

Nato jo je nežno pritisnil ob deblo in poljubil.

Spomini

Nemo je gledal na oder. Kdaj se bo začelo? se je vprašal. Opazoval je publiko, ki je vstopala v dvorano.

            Pogledal je otroka, ki je sedel poleg njega, videl je, kako ga je mama prijela za roko in odvlekla stran od njega. Imel je to nesrečo, da je bil kraj majhen – vsi so se med seboj poznali in vsi so vedeli veliko o tem, kar se je dogajalo okoli njih. Imel je tudi to nesrečo, da so se ga vsi izogibali kot kuge.

            Zazrl se je v zaveso, ki je zastirala pogled na oder. Šumljanje se je slišalo po celi dvorani.

            Spomnil se je, kako si je pred tridesetimi leti prižgal cigareto. Spomnil se je, kako je pred prav to stavbo čakal na neko prireditev, a ni se spomnil, na katero. To je bila ena izmed malenkosti, ki mu je pobegnila iz spomina, četudi se je tistega večera spomnil kot še nobenega poprej.

            »Smem?« Janez je pogledal desno, kjer je neko mlado dekle prosilo, če lahko prisede. Brezizrazno si je ogledal njen obraz, nato pa pokimal. Morala je imeti približno dvajset let, zato je v Janezu vzbudila neprijetne spomine. Slekla si je plašč.

            V glavo mu je švignilo, kako je po prireditvi pospremil svoje dekle iz stavbe, kako so se s Gorazdom odpravili proti reki, ki je bila nedaleč stran. Peš. Vsi štirje so uživali. Spomnil se je tudi Petrovega obraza, on je bil tisti od njih štirih, ki si ga je še po tridesetih letih zelo dobro obdržal v spominu.

            »Izpustili so vas.« Glas je bil brez kakršnih koli čustev.

            Janez je nemo pogledal zaveso, kot bi pričakoval, da bo v njej videl kaj, kar ga bo poneslo nekam daleč, nekam, kjer bi si lahko zatisnil oči pred neprijetnimi spomini. »So,« je žalostno odgovoril.

            »Trideset let.«

            Pogledal jo je v oči. »Trideset let,« ji je odgovoril. »Trideset let gnitja v tisti luknji.«

            »Jaz vem, da niste krivi.«

            Odvrnil je pogled, spet na zaveso.

            »Vem, kaj se je zgodilo.« Njen glas je bil pomirjujoč.

            »Jaz sem kriv za vse.«

            Molk.

            Dvorana se je zatemnila, zavese so se razprle in za seboj pokazale oder, poln raznih rekvizitov. Predstava se je začela, a Janezu za to ni bilo mar.

            »Janez …«

            »Kdo si?« jo je vprašal.

            »Ni pomembno.«

            »Saj imaš komaj …« Premeril jo je s pogledom. »Dvajset let?«

            »Dovolj.«

            »Kako lahko veš, kaj se je zgodilo pred tridesetimi leti?«

            Spet molk.

            Na odru je nekdo začel govoriti, Janezu je bilo vseeno, o čem govori. Vseeno mu je bilo za vse. Ni vedel, zakaj je sploh prišel sem. Trideset let je minilo od usodnega večera in po tolikem času se je počutil praznega. Hotel je iti na kraj, ki ga je zaznamoval za celo življenje. A najprej je moral začeti od začetka.

            Najbolje je bilo iti tja, kjer se je vse skupaj začelo. V to dvorano. To gledališče. Po toliko letih se mu je vse zdelo čisto enako.

            »Njena hči.«

            »Prosim?« Še vedno se ni potrudil pogledati sogovornice.

            »Njena hči sem.«

            »Čigava hči?« Vprašal je, čeprav je poznal odgovor.

            »Po toliko letih, ki jih je preživela, se še vedno počuti krivo.«

            »Ana …« Spomnil se je, ko ga je še zadnjič pogledala. Kako bi lahko kaj takega pozabil?

            »Že več kot deset let mi pripoveduje o tebi. Misli, da je tisti večer …«

            »Ni ona kriva.«

            Na odru se je začel prepir. Neko dekle je sedelo za leseno mizo, nanjo je kričal starejši moški. Publika se je začela smejati. Janezu ni bilo do smeha.

            »Ves ta čas …«

            »Ni ona kriva.« Globoko je vdihnil. »Naredila je, kar je mislila, da je bilo najbolje. Vsi štirje smo bili pijani, jaz sem kriv, da je nisem pospremil domov, ko je šla. Takrat sem bil tako nažgan …«

            Pogledal jo je, zbrano ga je poslušala. Publika se je zopet začela smejati.

            Spomnil se je, kako je stekla domov. »Pridem!« je zakričal za njo in pogledal Gorazda. Še tedaj mu ni bilo čisto jasno, kako si je lahko dogodek tako natančno zapomnil, čeprav je bil pijan. Spomnil se je Gorazdovega kričanja, ko je videl Petra na drugi strani reke.

            »Če bi ostala tam, bi lahko policiji povedala, kaj se je zgodilo,« ji je povedal. »Ni njena krivda, da je šla domov. Ni vedela …«

            »To ji že ves čas poskušam povedati, a me ne posluša.«

            »Kako ti je ime?« Na vsak način se je skušal izogniti temi, saj mu ni bilo prijetno razpravljati o dogodkih, ki so mu zaznamovali življenje.

            »Eva.«

            »Eva … Kje je tvoja mama?«

            »Ana je doma.« Janez se je zdrznil ob omembi njenega imena.

            »Doma je …« Pogledal je na oder in skušal ujeti rdečo nit komedije, ki se je tam odvijala.

            »Kaj se je zgodilo tistega večera?« je zanimalo Evo.

            Janez je tedaj skoraj zajokal kot majhno dekle. »Ne bi o tem.«

            »Prosim. Povej še ti svojo zgodbo.«

           Očitno se ga je dekle že navadilo tikati. Dobro je premislil, četudi je z mislimi poskušal iti drugam, kamor koli drugam.

            Sprostil se je. Zaprl je oči. Pred njim se je prikazala Petrova slika, ki ga je morila že več kot pol življenja.

            »Prav.«

            Še tedaj ni mogel verjeti, kaj je rekel. Prav.

            »Vračali smo se od tu, vmes smo šli še v gostilno.« Zavzdihnil je. »Vsi štirje smo pogledali pregloboko v kozarec. Nisem ponosen na to. Skrenili smo s poti proti reki.« Za trenutek je premolknil in jo pogledal v oči. Imela je materine oči, v njej je videl Ano. Po toliko letih se mu je zdelo, kot da zre ravno njej v obraz.

            »Tvoja mama se je odločila, da bo šla domov. Naredila je prav.«

            Spet smeh. Počutil se je, kot bi se smejali njemu, in ne dogajanju na odru.

            »Gorazd je bil nor. Videl je Petra na drugi strani reke in se odločil, da bo preizkusil svoje sposobnosti. Iz žepa …« Spomnil se je dogodka in ustavil se je, kajti iz oči so mu pritekle solze. »Izvlekel je švicarski nož, oče mu ga je dal.«

            »Tega mi mama ni povedala.«

            »Ni mogla vedeti, saj je ni bilo zraven.« Obrisal si je solzo z lica.

            »Kaj se je zgodilo potem?«

            »Oba s Petrom sta se strinjala, da Gorazd na bližnjem deblu preizkusi svoje sposobnosti. Peter se je postavil tja …« Počutil se je kot majhno dekle, kajti tedaj se je razjokal, ko se je spomnil, kaj se je zgodilo. »Oba sta bila pijana … Kričal sem, naj neha, da je pijan. Vrgel je nož, prepričan je bil, da bo zadel deblo …«

            »In zadel je njega, a ne?«

            Pogledal jo je, še enkrat. »Umrl je tam, ob drevesu. Poskušal sem mu pomagati, on je zbežal … Pijan sem šel po policiste, a tedaj se nisem več točno spomnil, kaj se je zgodilo.«

            »Kaj se je zgo…«

            »Naslednji dan so šli po Gorazda. Zanikal je vse, rekel je, da sem jaz kriv, da si je rešil kožo.«

            »Zaprli so te. Verjeli so mu.«

            »Trideset let …« Zahlipal je. »Uničil mi je življenje.«

            Publika se je znova zasmejala. Iz zaodrja je prišel tisti moški, ki je prej kričal na dekle. »Pijan si!« mu je zakričala. »Pijan si!« Izbruhnil je krohot.

           Tedaj se je spomnil točno tistih besed, ki jih je on kričal Gorazdu v svarilo. Pogledal je na oder in tedaj je šele opazil, da pozna igralca.

            Zaprl je oči, da bi se skril pred spomini.

Ona

            »Kaj peniš?« je bil jezen Matija. »Kaj ti je? Pomir se, človek, sej ti nič ne bo.«

            »Ma ne morem se pomirit, no.« Zalotil se je, kako z roko živčno brska po žepu. »A ti bi … ti bi rad, da se kr pomirim? Globoko vdihnem in to je to? A ti sploh veš, da to meni ful pomeni in se ne morem skoncentrirat na karkoli druzga?«

            »Ma ni mi jasno …«

            »Seveda ti ni jasno!«

            »Kaj spet peniš?«

            »Kaj ne bom penu, če me ne razumeš!« Brcnil je v pesek, da se je ta razsul, Matija pa se je umaknil. Najverjetneje nagonsko. Pogledal ga je. Včasih je Matijo razumel, a tokrat je bil čedalje bolj prepričan, da ni bil prepričan v svoje besede. »A ti razumeš …«

            »Da ti je to pomembno? Ful … pomembno? Si že reku!«

            »Pa če še stokrat rečem, očitno ne bo pomagalo! Probi razumet, kaj ti govorim! Ne sam slišat, tut poslušat!«

            »Mah …«

            »A me razumeš?«

            Matija se je prestopil na mestu in ga vprašljivo pogledal.

            »Me razumeš?« je osmošolec ponovil.

            »Ni mi čist …«

            »Vidm, da ti ni čist jasno! Sej ni važno …«

            »Probam …«

            »Ne gre ti! Se vidi, da nimaš pojma!«

            »Kaj bo dobrega?« je zaslišal Braneta, ki je ravno pristopil. Očitno se ta ni zavedal, kako zapletena je stvar, okoli katere sta se z Matijo prepirala.

            »Odjebi,« ga je nič kaj prijetno pozdravil Viktor.

            »Kaj ti je neki dns? Ves si …«

            »Vem, dej mi mir.«

            »Babe ga mučijo,« se je zarežal Matija.

            »Ne se norca delat!« Viktor se je počutil, kot da ga prav nihče ne razume.

            »Ah, babe …« Branetu je vse postalo jasno. »Sej bo, ne se sekirat. Kaj pa je? V čem je problem?«

            »Ni va…«

            »Lej jo, tle gre!« je bil za Viktorja prehiter Matija.

            »A si lahko za moment tiho?!« ga je ta utišal.

            »Sori, no …«

            »Ona?« se je oglasil Brane. »Ma ne me jebat … Ona?«

            Ni se mogel zadržati, da ne bi zardel, pogledal je Njo, ki je že hodila v nasprotno smer. Viktor je bil razočaran, saj se ni ozrla za njim. Večkrat se je že spraševal, ali ga mogoče sploh opazi, a kljub temu je vedno užival v njunih redkih pogovorih. Bila sta sošolca. Sicer se je Ona priselila šele pred dvemi leti, a vseeno …

            »Ja, ona,« je počasi, previdno izdavil.

            »Ona?«

            »Ja, ona!«

            »Ma ne …«

            »Ni mi zdej do zajebavanja,« ga je odslovil.

            »Sej se ne zajebavam …« Brane se je ozrl.

            Viktor je pogledal, ali je Ona še na vidiku. Ravno tisti trenutek jo je njegov pogled še ujel, kako se je pri smreki pogovarjala s prijateljico.

            »Ampak, resno. Zakaj ona? Kaj vidš na njej?« je vztrajal Brane.

            »Ni to … Všeč mi je pač, kaj.«

            »Skor nima jošk.«

            »Pravi, da mu joški niso važni,« se je vmešal Matija.

            »Ne to!« Viktor je že skorajda obupal. »Ni ti jasno … Pač sem v njo, kaj. Gledam še kaj druzga, ne sam joške.«

            »Tut riti nima glih …« je bleknil Matija.

            Spogledali so se, Brane se je zlobno nasmehnil. »Meni je jasno, kaj bi rad povedu.«

            »Bravo,« mu je čestital Viktor. »Končno nekdo z malo možgani.«

            »Hvala,« ga je zbodel. »Ampak še zmeri mi ni jasno, v čem je problem.«

            »Reku sem mu, naj jo vpraša,« se je kar naenkrat oglasil Matija.

            »Ma ne. Resno?«

            »Ja, resno. Naj jo vpraša, pa bo dubu odgovor.«

            »Ma ni to simpl zadeva.«

            Viktor je pokimal, očitno ga je naposled nekdo razumel. »Seveda ni simpl zadeva!«

            »Kok časa si že v njo?« je poizvedoval Brane.

            »En čas. Dva mesca?«

            »Dolgo!«

            »Niti ne.«

            »Ma ja …«

            Viktor je zavzdihnil. »Kaj, če me ne mara? Pa še lej, kako ime mam. Viktor. Halo? A je to slučajno normalno ime?«

            »Meni se zdi, da je,« je pripomnil Matija.

            »Ma dej, no. Nimam glih mišic. Pa rjave lase mam, precej kratke, precej povprečne. Ne izstopam glih.« Zopet je zavzdihnil.

            Spomnil se je, kako sta imela v sredo kratek pogovor med kosilom, ko je Njo zanimalo nekaj, kar ni razumela. Ni se več spomnil, kaj natančno jo je zanimalo, saj jo je tako očitno požiral z očmi, da se je, ko je končala z vprašanjem, skorajda izdal z nenadnim nenadzorovanim »A?« Seveda je imela Ona kot vedno toliko časa, da mu je svoje vprašanje ponovila, pa je zopet ni poslušal. Zasledil je, kako so premiki njenih ustnic, ob katerih so se mu solzile oči, oblikovali besede sila, pospešek in Newton ter precej hitro ugotovil, da govori o fiziki, o kateri se mu ni sanjalo niti v najhujši nočni mori. »Sori, fizika mi ni glih jasna,« se ji je opravičil in jo še naprej požiral z očmi.

            »Kaj pa, če te mara? Mislm, lahko bi vseeno probu ...« je nadaljeval Matija

            »Ne, ne bi. Ne še,« ga je Viktor urno prekinil.

            »Siguren?«

            »Ti ne veš, kk je to.«

            Očitno je bilo to konec pogovora, kajti noben izmed prijateljev se ni več spomnil ničesar, kar bi lahko pripomnil. Viktor je bil mešane volje, saj ni vedel, kaj naj si misli in kaj naj naredi. »Grem,« se je odločil.

            »Kam greš?« je zanimalo Braneta. Plavolasca je očitno zanimalo, kako se bo stvar izšla.

            »Domov.«

            »Lej jo, sej ona gre tut!«

            Viktor je skoraj skočil pokonci, kakor vsakič, ko mu je kdo omenil Njo ali je šla mimo. Pogledal je in videl, da se res že sprehaja po pločniku.

            »Pejt za njo!« je vzkliknil Matija. »Zdej jo vpraši, mogoč ne dobiš več boljše šanse.«

            Mogoče ma prav, si je govoril Viktor. Mogoče bi bilo res dobro …

            Prerinil se je mimo učencev, ki so se zbirali ob smrekah, se ozrl in nasmehnil prijateljema v slovo. Tam je, jo je videl. Šla je že po cesti in se ukvarjala s svojim telefonom. Stekel je za njo in se nato hitro skril za betonski stolp ob ograji pri pločniku. Kaj naj naredim? se je vprašal. Srce mu je začelo hitro biti, ko se je počasi in sramežljivo premaknil na pločnik. Počutil se je kot največji bedak na obličju Zemlje, ko je poskušal umiriti svoje dihanje. Pogoltnil je slino.

            Približal se ji je in spregovoril njeno ime.

            Obrnila se je. »Ja?«

            »Neki me zanima.«

            V tišini sta stala nekaj sekund in se gledala. Nasmehnil se je. Idiot!

            »Ja?«

            »Aam …«

            Zazvonil ji je telefon.

            »Čaki, sam malo,« je rekla. Oglasila se je.

            Pogledal je stran in se živčno prijel ograje.

            »O! Ti si …«

            Globoko je vdihnil.

            »Lepo je blo včeri, ja. Ne, danes ne morem.«

            Pogledal jo je, živčno se je prestopila.

            »Okej, v soboto pol. Ajde, se vidva. Rada te mam.« Zahihitala se je in odložila telefon.

            Rada te mam. Besede so mu odzvanjale v glavi. Rada te mam. Zopet je pogledal v ograjo.

            »Kaj je?« je zaslišal.

            Obrnil se je. »Zdej sem že pozabu.«

            »Okej, če se boš spomnu …«
            »Ti rečem jutr, dobro.«

            »Čav.«

            »Fajn se mej.«

            Obrnil se je, pogledal v tla in se potrto sprehodil nazaj proti šoli. Pogledal je v jasno nebo in sonce ga je za trenutek zaslepilo.