Damist

[Moja prva zgodba po naročilu ene osebe, ki je pa pravzaprav namenjena neki tretji osebi. Najverjetneje ena bolj romantičnih zgodb, ki jih bom kadarkoli napisal, samo zaradi trenutnega počutja.]

»Šah-mat!« je poln zadovoljstva vzkliknil. »Greva še eno?«

»Ne reče se šah-mat, no.«

»Kako ne?«

»Damo igrava.«

»Ja, vem, in?«

»Dama ni šah …«

»Vem.«

»No?«

Pripravil je šahovsko, mogoče bi bilo bolje rečeno damsko igralno ploščo za novo partijo. Zunaj je zagrmelo.

»Koliko časa že igraš damo?«

Premaknil je figuro.

»Tri dni.«

»Samo?«

»Ja, prijatelj me je naučil …«

»Aha.«

»Ja.«

Zazrl se je v igralno ploščo.

»To ni dobra poteza,« je ocenil po dobrem razmisleku. »A ne bi bilo …«

»Kaj?« ga je prekinila.

»Ne bi bilo dobro, da …«

»Saj damo igraš šele tri dni …«

»Precej lahka je, če malo logično razmišljaš.«

Zunaj se je ulilo kot iz škafa, pogledal jo je v oči, ki so bile čudovite, resnično očarljive. Bila je malo mlajša od njega, pa vendarle se mu je zdelo, da sta se dobro razumela.

»Če malo logično razmišljaš …« Pomislila je. »Pa res.« Razveljavila je svojo potezo. »Saj lahko, a ne?«

Pokimal je. »Veš …«

»Ja?«

Zunaj je znova zagrmelo. Vstal je, da bi zaprl okno.

»V bistvu …« Ugriznil se je za jezik, saj ni vedel, zakaj je sploh začel z govorjenjem, ko pa ni imel nič reči. V bistvu se je le želel pogovarjati z njo. »Bi rekel, da bo danes dež.« Obrnil se je k oknu in se proti svoji volji nasmehnil svoji ne preveč bistroumni izjavi. »Mislim, jutri … Danes bo veliko dežja, se mi zdi.« Kot v znak strinjanja je udaril grom. Pogledal jo je in zrla je vanj.

»Jaaa …« Žalostno je izdihnila. »Kaj hočemo. Bo že.«

»Koliko časa imava še?«

»Petnajst minut, se mi zdi.«

»Aha.«

»Ti, a imaš dežnik?«

»Ja, zakaj?«

»Jaz ga nimam.«

»Ja, lahko bi ti ga posodil, ampak bom moker.«

»Pa nič.«

»Razen, če hočeš, da greva oba pod moj dežnik, saj nisva daleč narazen doma.«

»Če te ne moti.«

»Ne, ne, seveda me ne moti.«

»Prav. Hvala.«

»Ni za kaj.« Premaknil je figuro in komaj skril svojo živčnost. Nasmehnil se je.

»Spregledala sem to,« je bila malce jezna nase.

»Daj, popravi.«

»A lahko?«

»Ja, ja, popravi!« Okorno se je nasmehnil. »Saj ne igrava zares.«

Popravila je potezo, a je bila kljub temu na slabem položaju, kar je bilo razvidno iz igre. »Malo slabo si tole začela,« je pripomnil.

»Ah …«

»Šah-mat,« je pripomnil po približno pol minute tišine.

»Daj no.« Zahihitala se je. »Saj ne igrava šaha,« je ponovila.

»Vseeno,« je pripomnil. »Šah-mat.«

»Šahist,« je veselo pripomnila.

»Niti ne. Bolj damist. Šah – šahist. Dama – damist.« Oba sta se zahihitala.

»Ti, konec bo.«

»Dajva še eno.« Najprej je pripravil njene figure, potem pa še svoje.

»Nekam malo časa imava,« je pripomnila.

»Saj bova hitro.«

»Prav. Ampak ura gre.«

»Vem.«

Zopet sta začela s premikanjem figur. Dama se mu je zdela lahka, a vendar je bilo treba malce razmišljati, ko si jo igral. On je bil dober v razmišljanju, vsaj tako se mu je zdelo, ona pa tudi. Pa vendar – obe igri dame, ki sta jih odigrala do sedaj, sta imeli enakega zmagovalca in to ni bila ona. Mislil si je, da se ji najverjetneje ni dalo prav veliko razmišljati, pravzaprav se njemu tudi ni. Pogledal jo je v oči in premaknil figuro, pravzaprav bi bilo bolje, če bi rekli žeton.

»Ha!« Nasmehnila se je, ko je spremenila položaj v svoj prid zavoljo njegove napake.

»Hmm … Očitno sem se nekje zmotil …«

»Daj nazaj, no.«

»Ne, ne, pusti, saj je v redu.«

»Prav.«

Še en premik. Še ena napaka.

»Očitno nisi več v formi.«
            »Se zgodi.«

Pospravil je žetone, zložil igralno ploščo ter se napotil proti omari, da bi jo pospravil.

»Dobra si.«

»Niti ne, le zmotil si se.«

»Vseeno.«

»A greva?«

»Prav.«

»Zunaj še pada.«

»Saj imam tu dežnik.«

»Super.«

Stopila sta ven, odprl je dežnik in jo počakal. Pogledal jo je in nasmehnila se mu je. Sprehodila sta se nekaj deset metrov naprej do glavne ceste, nato pa stopila skozi park. Naenkrat se je ustavila pri deblu nekega drevesa in pogledala v zrak.

»Še dolgo bo deževalo,« je rekla.

»Upam, da ne,« je optimistično pripomnil.

»Bova šla še kdaj damo?«

»Lahko. Saj pravzaprav lahko igrava še kaj drugega.«

»Naučila se bom, da te drugič premagam.«

»Saj si me že danes.«

»Zmotil si se.«

»Vsakemu se zgodi.«

»Imaš prav.«

»A greva?«

»Počakaj …« Zavzdihnila je. »Saj lahko pospraviš dežnik.«

»Zakaj? Saj še dežuje.« Nato jo je pogledal in nasmehnila se je.

»Saj sva lahko malo tu, malo …«

Nato jo je nežno pritisnil ob deblo in poljubil.