Spomini

Nemo je gledal na oder. Kdaj se bo začelo? se je vprašal. Opazoval je publiko, ki je vstopala v dvorano.

            Pogledal je otroka, ki je sedel poleg njega, videl je, kako ga je mama prijela za roko in odvlekla stran od njega. Imel je to nesrečo, da je bil kraj majhen – vsi so se med seboj poznali in vsi so vedeli veliko o tem, kar se je dogajalo okoli njih. Imel je tudi to nesrečo, da so se ga vsi izogibali kot kuge.

            Zazrl se je v zaveso, ki je zastirala pogled na oder. Šumljanje se je slišalo po celi dvorani.

            Spomnil se je, kako si je pred tridesetimi leti prižgal cigareto. Spomnil se je, kako je pred prav to stavbo čakal na neko prireditev, a ni se spomnil, na katero. To je bila ena izmed malenkosti, ki mu je pobegnila iz spomina, četudi se je tistega večera spomnil kot še nobenega poprej.

            »Smem?« Janez je pogledal desno, kjer je neko mlado dekle prosilo, če lahko prisede. Brezizrazno si je ogledal njen obraz, nato pa pokimal. Morala je imeti približno dvajset let, zato je v Janezu vzbudila neprijetne spomine. Slekla si je plašč.

            V glavo mu je švignilo, kako je po prireditvi pospremil svoje dekle iz stavbe, kako so se s Gorazdom odpravili proti reki, ki je bila nedaleč stran. Peš. Vsi štirje so uživali. Spomnil se je tudi Petrovega obraza, on je bil tisti od njih štirih, ki si ga je še po tridesetih letih zelo dobro obdržal v spominu.

            »Izpustili so vas.« Glas je bil brez kakršnih koli čustev.

            Janez je nemo pogledal zaveso, kot bi pričakoval, da bo v njej videl kaj, kar ga bo poneslo nekam daleč, nekam, kjer bi si lahko zatisnil oči pred neprijetnimi spomini. »So,« je žalostno odgovoril.

            »Trideset let.«

            Pogledal jo je v oči. »Trideset let,« ji je odgovoril. »Trideset let gnitja v tisti luknji.«

            »Jaz vem, da niste krivi.«

            Odvrnil je pogled, spet na zaveso.

            »Vem, kaj se je zgodilo.« Njen glas je bil pomirjujoč.

            »Jaz sem kriv za vse.«

            Molk.

            Dvorana se je zatemnila, zavese so se razprle in za seboj pokazale oder, poln raznih rekvizitov. Predstava se je začela, a Janezu za to ni bilo mar.

            »Janez …«

            »Kdo si?« jo je vprašal.

            »Ni pomembno.«

            »Saj imaš komaj …« Premeril jo je s pogledom. »Dvajset let?«

            »Dovolj.«

            »Kako lahko veš, kaj se je zgodilo pred tridesetimi leti?«

            Spet molk.

            Na odru je nekdo začel govoriti, Janezu je bilo vseeno, o čem govori. Vseeno mu je bilo za vse. Ni vedel, zakaj je sploh prišel sem. Trideset let je minilo od usodnega večera in po tolikem času se je počutil praznega. Hotel je iti na kraj, ki ga je zaznamoval za celo življenje. A najprej je moral začeti od začetka.

            Najbolje je bilo iti tja, kjer se je vse skupaj začelo. V to dvorano. To gledališče. Po toliko letih se mu je vse zdelo čisto enako.

            »Njena hči.«

            »Prosim?« Še vedno se ni potrudil pogledati sogovornice.

            »Njena hči sem.«

            »Čigava hči?« Vprašal je, čeprav je poznal odgovor.

            »Po toliko letih, ki jih je preživela, se še vedno počuti krivo.«

            »Ana …« Spomnil se je, ko ga je še zadnjič pogledala. Kako bi lahko kaj takega pozabil?

            »Že več kot deset let mi pripoveduje o tebi. Misli, da je tisti večer …«

            »Ni ona kriva.«

            Na odru se je začel prepir. Neko dekle je sedelo za leseno mizo, nanjo je kričal starejši moški. Publika se je začela smejati. Janezu ni bilo do smeha.

            »Ves ta čas …«

            »Ni ona kriva.« Globoko je vdihnil. »Naredila je, kar je mislila, da je bilo najbolje. Vsi štirje smo bili pijani, jaz sem kriv, da je nisem pospremil domov, ko je šla. Takrat sem bil tako nažgan …«

            Pogledal jo je, zbrano ga je poslušala. Publika se je zopet začela smejati.

            Spomnil se je, kako je stekla domov. »Pridem!« je zakričal za njo in pogledal Gorazda. Še tedaj mu ni bilo čisto jasno, kako si je lahko dogodek tako natančno zapomnil, čeprav je bil pijan. Spomnil se je Gorazdovega kričanja, ko je videl Petra na drugi strani reke.

            »Če bi ostala tam, bi lahko policiji povedala, kaj se je zgodilo,« ji je povedal. »Ni njena krivda, da je šla domov. Ni vedela …«

            »To ji že ves čas poskušam povedati, a me ne posluša.«

            »Kako ti je ime?« Na vsak način se je skušal izogniti temi, saj mu ni bilo prijetno razpravljati o dogodkih, ki so mu zaznamovali življenje.

            »Eva.«

            »Eva … Kje je tvoja mama?«

            »Ana je doma.« Janez se je zdrznil ob omembi njenega imena.

            »Doma je …« Pogledal je na oder in skušal ujeti rdečo nit komedije, ki se je tam odvijala.

            »Kaj se je zgodilo tistega večera?« je zanimalo Evo.

            Janez je tedaj skoraj zajokal kot majhno dekle. »Ne bi o tem.«

            »Prosim. Povej še ti svojo zgodbo.«

           Očitno se ga je dekle že navadilo tikati. Dobro je premislil, četudi je z mislimi poskušal iti drugam, kamor koli drugam.

            Sprostil se je. Zaprl je oči. Pred njim se je prikazala Petrova slika, ki ga je morila že več kot pol življenja.

            »Prav.«

            Še tedaj ni mogel verjeti, kaj je rekel. Prav.

            »Vračali smo se od tu, vmes smo šli še v gostilno.« Zavzdihnil je. »Vsi štirje smo pogledali pregloboko v kozarec. Nisem ponosen na to. Skrenili smo s poti proti reki.« Za trenutek je premolknil in jo pogledal v oči. Imela je materine oči, v njej je videl Ano. Po toliko letih se mu je zdelo, kot da zre ravno njej v obraz.

            »Tvoja mama se je odločila, da bo šla domov. Naredila je prav.«

            Spet smeh. Počutil se je, kot bi se smejali njemu, in ne dogajanju na odru.

            »Gorazd je bil nor. Videl je Petra na drugi strani reke in se odločil, da bo preizkusil svoje sposobnosti. Iz žepa …« Spomnil se je dogodka in ustavil se je, kajti iz oči so mu pritekle solze. »Izvlekel je švicarski nož, oče mu ga je dal.«

            »Tega mi mama ni povedala.«

            »Ni mogla vedeti, saj je ni bilo zraven.« Obrisal si je solzo z lica.

            »Kaj se je zgodilo potem?«

            »Oba s Petrom sta se strinjala, da Gorazd na bližnjem deblu preizkusi svoje sposobnosti. Peter se je postavil tja …« Počutil se je kot majhno dekle, kajti tedaj se je razjokal, ko se je spomnil, kaj se je zgodilo. »Oba sta bila pijana … Kričal sem, naj neha, da je pijan. Vrgel je nož, prepričan je bil, da bo zadel deblo …«

            »In zadel je njega, a ne?«

            Pogledal jo je, še enkrat. »Umrl je tam, ob drevesu. Poskušal sem mu pomagati, on je zbežal … Pijan sem šel po policiste, a tedaj se nisem več točno spomnil, kaj se je zgodilo.«

            »Kaj se je zgo…«

            »Naslednji dan so šli po Gorazda. Zanikal je vse, rekel je, da sem jaz kriv, da si je rešil kožo.«

            »Zaprli so te. Verjeli so mu.«

            »Trideset let …« Zahlipal je. »Uničil mi je življenje.«

            Publika se je znova zasmejala. Iz zaodrja je prišel tisti moški, ki je prej kričal na dekle. »Pijan si!« mu je zakričala. »Pijan si!« Izbruhnil je krohot.

           Tedaj se je spomnil točno tistih besed, ki jih je on kričal Gorazdu v svarilo. Pogledal je na oder in tedaj je šele opazil, da pozna igralca.

            Zaprl je oči, da bi se skril pred spomini.